Čas za naše starejše

Letni časi se menjavajo, tempo življenja pa ostaja hiter. Obveznosti, služba, otroci, skrb za dom … in hitro se zgodi, da za naše starejše zmanjka časa. Ne zato, ker jih ne bi imeli radi, temveč zato, ker nas vsakdan enostavno posrka vase.

A prav zato je pomembno, da se večkrat zavestno ustavimo.

Druženje z našimi starši, dedki, babicami ali drugimi starejšimi bližnjimi ni le prijetna obveznost – je temelj odnosa, spoštovanja in medgeneracijske povezanosti. Pogovori z njimi nam odpirajo drugačen pogled na svet. Njihove zgodbe, izkušnje in modrost so neprecenljive. Ob njih se učimo potrpežljivosti, razumevanja in širine.

In ja – prav je, da gredo tudi svojci na dopust

Velikokrat se svojci soočajo z občutki krivde.

»Ali je prav, da grem na dopust, če je mama sama?«

»Ali sem sebičen, če si vzamem čas zase?«

Odgovor je jasen: prav je, da si vzamete čas zase.

Skrb za starejše bližnje je čustveno in organizacijsko zahtevna. Da lahko dolgoročno ostanemo stabilni in prisotni, moramo poskrbeti tudi zase. Dopust, oddih, čas brez skrbi – to ni razkošje, temveč nuja.

Ključno vprašanje pa je:

Kako poskrbeti, da bodo naši starejši v tem času varni, vključeni in ne osamljeni?

Ko družina dobi podporo – ne nadomestilo

Tukaj ima pomembno vlogo lahko tudi družabnik.

Družabnik ne nadomešča družine. Ne prevzema odnosa.

Postane pa dragocen most med odsotnostjo in bližino.

Redna druženja, pogovor, sprehod, pomoč pri vsakodnevnih opravilih, spremstvo k opravkom, spodbuda k aktivnosti – vse to starejšemu daje občutek vrednosti, strukture in varnosti. Svojcem pa mir, da je nekdo tam – prisoten, zanesljiv, srčen.

Ko se družabnik vključi postopoma in spoštljivo, postane del širšega kroga podpore. In pogosto se zgodi nekaj čudovitega – starejši znova oživijo. Pojavi se več energije, več volje, več poguma za vključevanje v dejavnosti.

Ne glede na letni čas je dobro, da smo pozorni na:

Čustveno stanje – spremembe razpoloženja, umikanje vase, izgubo interesa.

Fizično zdravje – redni pregledi, spremljanje počutja.

Socialno vključenost – ali imajo dovolj stikov, pogovorov, razlogov za odhod od doma?

Varnost in osnovne potrebe – hrana, zdravila, varno bivalno okolje.

Osebne interese – jih še kaj veseli? Imajo priložnost to živeti?

Osamljenost ni vedno glasna. Včasih se pokaže tiho – kot zmanjšana volja, kot utrujenost brez razloga, kot stavek: »Saj je vse v redu.«

Naši starejši ne potrebujejo velikih gest.

Potrebujejo občutek, da niso sami.

Da nekdo potrka na vrata.

Da nekdo vpraša, kako so – in posluša odgovor.

Da so del družine, tudi ko življenje teče naprej.

Druženje, prisotnost in po potrebi vključitev družabnika niso znak nemoči. So znak odgovorne, zrele skrbi. Skrbi, ki razume, da ljubezen ni le čustvo – je dejanje.

Naj bo skozi vse leto v njihovem življenju malo več pogovora, malo več gibanja, malo več topline.

In tudi več podpore za vas, ki skrbite.