Za kaj se je vredno potruditi?

Včasih premišljujem, katere so tiste stvari, ki bi jih, če bi imela možnost, naredila drugače. Na žalost zame te priložnosti ne bo nikoli več. Ampak morda ob branju tega prispevka, kdo od bralcev začuti, da bi lahko to bila priložnost zanj… Govorim o priložnosti za spremembo v odnosu s starši.

Ko imajo možgani vedno glavno besedo…

Moj odnos s starši bi na splošno lahko opisala kot več kot dober. Sploh z mami sva se super razumeli. Veliko ur sva preživela v medsebojnem pogovoru, razmišljanjih o različnih tematikah, aktualnih dogodkih in modrovali o življenju. Zelo rada se spominjam najinih skupnih obiskov v MGL, po končani predstavi pa smuk v kakšno bližnjo gostilno na dobro večerjico in kozarček vinčka. Ja, lepi spomini so to…. Oči je bil bolj poseben kaliber, večkrat ga nisem razumela v njegovem razmišljanju. Vedno je imel nek svoj, drugačen pogled. Ampak bil je moj oči in vedno sem mu oprostila (tudi, če sem sebi trdno obljubila, da mu tokrat pa res ne bom).
Naši medsebojni odnosi so torej bazirali na pogovorih bolj “intelektualne” narave, um je bil tisti, ki je pri nas doma imel glavno besedo. In takrat se mi je to zdelo super. Nič drugega nisem pogrešala. Včasih sem se celo pohvalila pred drugimi, češ, kako se jaz s svojimi starši lahko o vsem pogovarjam.

Kaj torej šteje pri odnosih z bližnjimi?

In ko takole premišljujem o naših skupnih trenutkih, vedno bolj ugotavljam, da smo pri nas doma vse premalo na prvo mesto dajali srce, vse premalo smo v pogovorih izhajali iz srca. Vsako zadevo smo hoteli analizirati, pojasniti, razčistiti in imeti prav. Kje so bili pri vsej tej okupiranosti z umom objemi, dotiki, poljubi, besede kot so rad te imam, rada te imam,…? Skriti globoko v naših srcih so čakali, da pridejo na plan. Čakali, čakali, dokler jih ni prehitel čas in je bilo za njih prepozno…

Delite objeme in poljube

Ko takole malo povprašam naokrog slišim, da je takšen način komunikacije in medsebojnih odnosov v družinah nekaj povsem običajnega. Objemi in poljubi pri nas niso za vsakdanjo rabo, (tovrstno) izražanje čustev je primerno samo za posebne priložnosti! Ne morem pozabiti, ko so bili očetu že dnevi šteti in sem ga hotela objeti ter poljubčkati, pa mi je v svojem slogu rekel, da “nič cmokanja ne bo”!
Zato bi želela sporočiti vsem, da na široko odprite svoj srček. Objemite svoje starše, lubčkajte jih, povejte jim, da jih imate radi. Pa ne velja samo za starše, ampak prav za vse, ki so blizu vas in jih imate radi.

Naše srce ima neprecenljivo vrednost

Zadnjič sem se naučila, da je naše srce edini organ, ki nima ega in je njegovo elektromagnetno energijsko polje 5000x večje od elektromagnetnega polja možganov.
Zato izkoristimo ta potencial, ki ga nosimo v sebi, kajti srčna povezanost nas lahko popelje na višje frekvence, na pot ljubezni in še lepših medsebojnih odnosov.

Srce odpiramo tudi ob izražanju hvaležnosti. Več o hvaležnosti si lahko preberete tukaj: https://druzabnik.com/biti-hvalezen/